Glavna razlika med kontejnerskim kompleksom in eno kontejnersko enoto je v tem, da takšni projekti običajno obsegajo več funkcionalnih con. Oblikovalci morajo hkrati obravnavati pretok pešcev, funkcionalno coniranje, modularno medsebojno povezavo, strukturno stabilnost ter logistiko transporta in namestitve na kraju samem. Posledično se faza načrtovanja ne more zanašati le na zunanji videz stavbe; namesto tega je treba najprej določiti funkcionalne zahteve, čemur sledi postopek obratnega načrtovanja za določitev optimalne modularne konfiguracije.
1. Določitev modularne konfiguracije na podlagi funkcionalnih zahtev
Za kontejnerske komplekse, ki služijo rudarskim taboriščem, četrtim na gradbiščih, komercialnim okrožjem ali projektom kulturnega turizma, se postopek običajno začne z razčlenitvijo strankinih posebnih funkcionalnih potreb, kot so pisarne, spalnice, sanitarije, prhe, jedilnice, sprejemne cone in skladiščne sobe. Oblikovalci nato določijo, kateri prostori so najprimernejši za samostojne module in kateri zahtevajo kombinacijo dveh ali več modulov za ustvarjanje večjih površin odprtega tipa.
Za prostore s ponavljajočimi se funkcijami uporaba enakih ali podobnih dimenzij modulov, kadar koli je to mogoče, pomaga zmanjšati nestandardizirano izdelavo med proizvodnjo. Modularna arhitekturna zasnova sama po sebi zahteva upoštevanje dimenzij modulov, transporta, dviganja in pogojev sestavljanja na kraju samem v začetnih fazah, namesto da bi te težave poskušali rešiti po zaključku proizvodnje.
2. Razlikovanje med enonadstropnimi in večnadstropnimi konfiguracijami
Enonadstropni kontejnerski kompleksi so na splošno bolj primerni za začasne rudarske objekte, zunanje pisarniške prostore, komercialne objekte in manjša taborišča. Več modulov je mogoče razporediti v linearne, L-oblike, U-oblike ali zaprte postavitve, kar ustvarja raznolike prostorske konfiguracije, prilagojene specifični obliki mesta.
Na primer, module za pisarne in spalnice je mogoče razporediti okoli osrednjega območja dejavnosti, da ustvarite polodprt prostor; če projekt zahteva jedilnico, salon ali javne sanitarije, se lahko ti funkcionalni moduli postavijo v središče kompleksa ali vzdolž primarnih krožnih poti.
Večnadstropni kontejnerski kompleksi zahtevajo vnaprejšnje načrtovanje stopnišč, hodnikov, vertikalnega kroženja in strukturnih povezav. Modulov ni mogoče preprosto zložiti navpično; Načrte za podporo, medsebojno povezovanje in odpornost na bočne obremenitve je treba določiti v skladu z lokalnimi gradbenimi predpisi in zahtevami konstrukcijskega načrtovanja. Običajne organizacijske strategije za večnadstropne modularne zgradbe vključujejo razporeditev modulov okoli osrednjega jedra in njihovo povezovanje prek osrednjih ali stranskih hodnikov.
3. Oblikovanje koridorja: več kot le povezava dveh enot
V praktičnih projektih imajo povezovalni koridorji več namenov: olajšanje gibanja pešcev, povezovanje različnih funkcionalnih con in zagotavljanje zaščitenega prehoda v slabem vremenu (kot je dež ali sneg). Na primer, rudarski kamp bi lahko združil spalnice, pisarne in stranišča v ločene modularne skupine, povezane s pokritimi prehodi. Ta pristop zmanjša potrebo osebja po prečkanju različnih funkcionalnih con, hkrati pa olajša prihodnje vzdrževanje in consko upravljanje.
Postavitev prehodov mora biti usklajena z lokacijo vhodov, stopnišč, odtočnih sistemov, električne infrastrukture in požarnih evakuacijskih poti. To je še posebej kritično pri večnadstropnih projektih, kjer bi morali biti stopnišča, podesti, ograje in hodniki zasnovani kot integriran krožni sistem, namesto da bi jih dodali naknadno, ko je glavna struktura dokončana.
4. Atriji in zaprte postavitve ustrezajo zahtevam javnega prostora
Kadar projekt zahteva robustne prostore za javne dejavnosti, lahko oblikovalci uporabijo modularne konfiguracije v obliki črke U, L ali popolnoma zaprte, da ustvarijo osrednji atrij.
Na primer, komercialna ulica, ki temelji na zabojnikih, bi lahko uredila kavarne, restavracije, maloprodajne trgovine in servisne objekte okoli osrednjega atrija, medtem ko bi projekt kampa lahko združil pisarne, spalnice, jedilnice in sanitarne prostore okoli skupnega javnega prostora.
Poudarek takšnih postavitev ni na doseganju kompleksnih oblik, temveč na ohranjanju ustreznih razmikov med javnimi prostori in funkcionalnimi moduli, ob učinkovitem obvladovanju pretoka pešcev in obsega prihodnjega vzdrževanja. V modularnih projektih kompaktne in zelo ponavljajoče se postavitve na splošno izboljšajo učinkovitost uporabe modulov, čeprav so potrebne prilagoditve za prilagoditev mejam mesta in posebnim funkcionalnim zahtevam.
5. Integracija prevoza in namestitve na kraju samem v fazo načrtovanja
Postavitev kontejnerskega kompleksa mora biti končno izvedljiva v smislu transporta, dviganja in namestitve na kraju samem.
Posledično morajo oblikovalci pri pripravi risb tlorisov poleg funkcionalnega coniranja upoštevati dejavnike, kot so priključne točke modulov, zaporedja dviganja, dostop vozila, prostor za delovanje žerjava na kraju samem in lokacija komunalnih (vodnih in električnih) priključkov.
Pri projektih, ki se nahajajo v oddaljenih rudarskih območjih, puščavah, visokogorskih območjih ali območjih z omejenim cestnim dostopom, morajo biti dimenzije modulov in načini sestavljanja natančno usklajeni z omejitvami prevoza precej vnaprej. Nedavne raziskave modularne gradnje vse bolj poudarjajo koordinacijo logistike gradbišča, zaporedja dviganja in vmesnikov modulov, saj ti dejavniki neposredno vplivajo na učinkovitost namestitve in tveganje gradnje. 6. Prenos "prostorske konfiguracije" v podrobne risbe
Tako je mogoče povzeti postopek oblikovanja kontejnerskega kompleksa na naslednji način:
Funkcionalne zahteve naročnika → Pogoji na lokaciji → Dimenzije modula → Prostorska konfiguracija → Kroženje osebja → Stopnice/hodniki/atriji → Komunalne povezave → Transport in dviganje → Tovarniška proizvodnja
Za Chengdu Fangda Mofang faza inženirskega načrtovanja vključuje konfiguracijo enonadstropnih ali večnadstropnih modulov, ki temeljijo na zahtevah naročnika, in načrtovanje prostorov, kot so pisarne, nastanitev, sanitarije, javne površine in hodniki, v skladu s posebnostmi projekta. Za projekte, ki zahtevajo nadaljnjo validacijo, se načrtne risbe uporabljajo za vnaprejšnjo razjasnitev količin modulov, funkcionalnih con in podrobnosti povezav, kar zagotavlja jasno osnovo za kasnejšo proizvodnjo, transport in namestitev na kraju samem.
Prava modularna zasnova presega preprosto razporeditev več posod; vključuje upoštevanje uporabe, proizvodnje, transporta in namestitve kot integrirane celote že v fazi načrtovanja.
