Ključni koncept: Preden zapustijo tovarno, se zložljive ali razširljive modularne enote običajno testirajo na odpornost proti vetru v skladu z evropskim standardom EN 1991-1-4. Običajni rezultat preskusa je odpornost proti vetru 4,18 kN/m² – številka, ki ustreza 50-letni povratni dobi (tj. vetrovni dogodek, ki naj bi se zgodil v povprečju enkrat na vsakih 50 let). V imperialnih enotah je to približno 87 psf (funtov na kvadratni čevelj). Kar zadeva snežne obremenitve, so podobni izdelki običajno testirani tako, da vzdržijo 36–40,7 psf (odvisno od naklona strehe) in so preverjeni glede potresne odpornosti pri stopnji intenzivnosti 8 (kar ustreza najvišjemu pospešku tal 0,2g).
Posledice za naročnika: Te številke predstavljajo najvišje meje zmogljivosti, ki jih izdelek doseže v nadzorovanih preskusnih pogojih; ne zagotavljajo skladnosti z lokalnimi gradbenimi predpisi na kateri koli lokaciji. Projektne zahteve glede obremenitev z vetrom in snegom se med različnimi regijami v Združenih državah močno razlikujejo – na primer, obalna območja, ki so izpostavljena orkanom, lahko zahtevajo načrte za hitrosti vetra 140–180 mph, medtem ko se lahko v gorskih regijah snežne obremenitve gibljejo od 30 do 70 psf. Stranke morajo primerjati specifične zahteve glede konstrukcijske obremenitve njihove predvidene lokacije s podatki o preskusih, ki jih zagotovi proizvajalec. Če zahteve glede vetra ali snežne obremenitve na lokaciji presegajo te preskusne vrednosti, strukturne varnostne meje enote ne zadostujejo; v takih primerih bo potrebna dodatna inženirska ojačitev ali sprememba lokacije gradbišča.
