Obsežna geografska lega Avstralije ustvarja izrazite potrebe po majhnih komercialnih objektih na oddaljenih območjih, turističnih destinacijah, kampih in zunanjih komercialnih prizoriščih v primerjavi z urbanimi središči. Projekti te vrste zahtevajo vnaprejšnje načrtovanje glede pogojev na lokaciji, transporta materiala, razporeda dela in infrastrukturnih povezav.
Ključna značilnost zabojniških kavarn je, da je primarno strukturo, stene, vrata, okna, električne sisteme in notranjo opremo mogoče namestiti v tovarni, preden se enota prepelje na lokacijo. Ta pristop bistveno zmanjša delo pri izdelavi na kraju samem, zaradi česar je idealen za projekte z omejenimi zmogljivostmi gradnje na kraju samem. Nacionalni gradbeni zakonik (NCC) Avstralije priznava montažo, modularno gradnjo in proizvodnjo zunaj gradbenih objektov kot sodobne gradbene metode, pri čemer opozarja na njihov potencial za povečanje produktivnosti in natančnosti gradnje.
Vendar "dokončanje tovarne" ne odpravi potrebe po delu na kraju samem. Ko kavarna prispe, jo je treba dvigniti ali pravilno postaviti in priključiti na napeljave, kot so elektrika, oskrba z vodo, odvodnjavanje in druga infrastruktura. Zahteve za gradbena dovoljenja je treba preveriti tudi glede na specifično državo, lokalne vladne predpise, coniranje rabe zemljišč in naravo projekta.
Z proizvodnega vidika je treba dejavnike, kot so transportne metode, dvižne točke, dimenzije opreme in povezovalni vmesniki na kraju samem, dokončati med fazo načrtovanja za projekte na oddaljenih lokacijah v Avstraliji. Na primer, postavitev servisnega okna ne vpliva samo na pretok strank, temveč tudi na orientacijo enote po namestitvi; nezmožnost dokončanja priključnih točk med projektiranjem pogosto povzroči povečana gradbena dela kasneje na gradbišču.
Zato je pri razvoju projektov zunanjih ali oddaljenih kavarn v Avstraliji integracija transportne logistike, pogojev lokacije in gradbenih zahtev v proces načrtovanja bolj kritična kot zgolj osredotočanje na vizualni videz kavarne.
